Špela Bizjak
Kako dolgo ste že trenerka in kako dolgo ste že vključena v strokovno delo Atletskega kluba ŠPELA?
Obiskovala sem Športno Gimnazijo v Ljubljani in že v času šolanja sem vestno pomagala pri razvoju atletike v Grosupljem. Po končani srednji šoli sem skupaj s partnerjem leta 1993 ustanovila klub pod imenom ATLETSKI KLUB ŠPELA. Opravila sem vaditeljski tečaj in kmalu opravila na Fakulteti za šport izpit za specialistko trenerko za srednje proge. Z velikim veseljem pomagam pri atletskem razvoju mladih športnikov. Strokovno delo v klubu pa ne obsega in ni zgolj samo izvedba treningov, kot si večina to predstavlja. Zraven seveda spadajo še udeležba na tekmovanjih, organizacija pri izvedbi tekmovanj, organizacija priprav, priprave na posamezne dogodke, priprava poročil in planov treninga, izobraževanja, spremstva, in še bi se našlo. Delo, ki me poleg mojih rednih obveznosti veseli do te mere, da je dan, ki ima 24 ur zame velikokrat prekratek.
Kako se spominjate vaših začetkov kot trenerka in pri kateri starostni kategoriji ste začeli s svojim delom?
Svojih začetkov se kot trener z velikim veseljem rada spominjam. Po končani Športni Gimnaziji, kjer šolanje ni potekalo vse po mojih načrtih ( saj se nisem mogla vpisati na Fakulteto za šport zaradi angleščine sem se vpisala na Ekonomsko fakulteto in tam zaključila šolanje kot diplomirana Ekonomistka), sem se lotila oblikovanja skupine kot mlada trenerka, takrat sem še sama aktivno trenirala pri Olimpiji pod vodstvom Jureta Kastelica in obkrožena s številnimi atletinjami Brigito Bukovec, Aleksando Prokofijo, Alenko Bikar… V začetku mi je moj trener Jure Kastelic pomagal z nasveti in kaj kmalu sem požela prve rezultate v atletiki, takrat z Andrejo Rajh - pionirko, ki mi je dala zagona, saj je bila odlična tekačica na srednje proge. V nekaj tednih sem si ustvarila skupino atletov in z njimi se je pričela moja uspešna trenerska pot. Leta 2002 se je prvič na treningu pojavila mlada plašna deklica pod imenom Maruša Mišmaš in z njo se je od tistega leta dalje oblikovala skupina atletov, ki so od mene hoteli več znanja in s tem povezanim je bil tudi uspeh na moji trenerski poti. Od tistega leta ni minilo državno prvenstvo, mitingi v katerih člani atletskega kluba ŠPELA niso odšli domov brez medalje ali celo naslova DRŽAVNI EKIPNI PRVAKI.
Kaj vas najbolj veseli pri delu z športniki?
Sama sem bila atletinja in mi je lažje razumeti, da se način življenja športnika v veliki meri razlikuje od načina življenja ostalih mladostnikov. Veliko je odrekanj, treningi so z dolžino staža in starostjo vse napornejši in zagotovo se atlet bolje počuti, če ima ob sebi človeka – trenerja, ki ga razume, ki mu pomaga skozi vse ovire. Prav skupno premagovanje ovir in seveda napredek je tisto, kar meni osebno veliko pomeni. Najbolj sem vesela napredka predvsem pri tistih, ki nimajo talenta pa kljub svoji vztrajnosti na koncu treninga pokažejo zadovoljstvo. Atletika in trenerstvo je moje srce in največji užitek in dokler bom videla v atletiki moje veselje bom to tudi počela.
Kaj svetujete mladim športnikom?
Mladim športnikom bi rekla sledeče: Če ste se odločili stopiti na pot športa potem vedite, da ste se odločili iti po trnovi poti življenja, ki ni vedno ravna in ni vedno lepo tlakovana. Na tej poti so številne prepreke, nižje in višje, ki jih boste morali obiti ali preskočiti. So padci in vzponi, so lepi in manj lepi trenutki. Bodite do ostalih športnikov, ki jih prehitevate ali tistih, ki vas prehitevajo korektni. Vztrajajte!!!
Gašper Dizdarevič
V letu 2019/2020 se boš vključil v strokovno delo Atletskega kluba ŠPELA. Kakšna so tvoja pričakovanja?
Najbolj se pri delu z mladimi veselim, da bom atletom lahko predal svoje dosedanje izkušnje na področju atletike in vse znanje, ki ga bom še pridobil na svoji trenerski poti. Predvsem pa mladim želim vliti neko veselje do atletike, da bodo radi hodili na treninge in da jim to ne bo predstavljalo neke nove obveze v njihovem življenju, ampak sprostitev in veselje. Sam sem vrsto let treniral atletiko met kopja, tako da vem da je atletika kraljica športov, ki od tebe zahteva dobro opravljene treninge če želiš poseči po odličnih rezultatih.
Česa se najbolj veseliš pri delu z mladimi?
Pri delu z mladimi je velika prednost, da sem tudi sam aktiven atlet, saj se lahko postavim v kožo atleta tekmovalca in sedaj tudi trenerja.
Kako misliš, da ti bo dejstvo, da si bil atlet pomagalo pri delu z mladimi?
Menim, da bom zaradi tega, ker sem tudi sam atlet veliko lažje nastopal v vlogi trenerja, saj bom lažje razumel mlade, ki bodo trenirali pod mojim vodstvom.
Kaj svetuješ mladim športnikom?
Mladim športnikom svetujem, da se predvsem skušajo sprostiti na treningih in se poskušajo odklopiti od vsakdanjih obveznosti. Vsakemu, ki pa si bo pri atletiki želel doseči nekaj več pa svetujem, da na prvem mestu poskuša uživati na treningih, ko bo pa najtežje, pa naj stisne zobe in naj ima v svoji glavi pred sabo cilj, ki ga želi doseči in naj čim manj odstopa od zastavljenega treninga, saj so dobri športniki konec koncev tudi garači in se ne skriva vse samo v talentih.
Klemen Trontelj
Kakšni so tvoji prvi vtisi ob začetku dela z mladimi in kakšna so tvoja pričakovanja za naprej?
Delo z mladimi na področju atletike sem pričel v letu 2018/2019, še preje pa že vrsto let v pedagoškem procesu glasbe, tako da mi je rokovanje z mladimi in uvajanje v nove pedagoške procese kot trenutno v atletiki dobro poznano. Tudi sam sem nekaj let treniral atletiko, vendar mi je možnost do nadaljnjega treniranja preprečil študij na strojni fakulteti v Novem mestu. Ker me je šport zanimal že od malih nog, sem se odločil opraviti tudi trenerski tečaj v Celju AZS in s tem opravil izpit v letošnjem letu 2020. Moji prvi vtisi z mladimi so zelo pozitivni, saj se z vsemi našimi člani zelo dobro ujamem in zaupamo med seboj vse težave, ki jim predstavljajo na poti proti uspehu v športu kot tudi v šoli.
Česa se najbolj veseliš pri delu z mladimi?
Najbolj se veselim deljenja svojega znanja v športu, saj sem tudi sam aktiven atlet ter skupnega veselja pri uspehu mladih ob njihovih uspešnih rezultatih.
Kako misliš, da ti bo dejstvo, da si bil atlet pomagalo pri delu z mladimi?
Ker sem tudi sam veliko treniral in spoznal kako težki so lahko vzponi do uspeha, mi bo to pomagalo razumeti mlade ter jim znal v vsakem trenutku svetovati. Z vsem pridobljenim znanjem in izkušnjami pa bom veliko lažje nastopal v vlogi trenerja.
Kaj svetuješ mladim športnikom?
Svetujem jim da predvsem uživajo v treniranju atletike, druženju z ostalimi vrstniki in se sprostijo med samim treningom. Otroci naj raziskujejo vse discipline v atletiki in se pri tem zabavajo ter razvijajo svoje gibalne sposobnosti. Če pa bo želja po nadaljevanju kariere v posamezni disciplini, naj ne »vržejo puške v koruzo« ampak vztrajajo do konca, saj se s trdim delom daleč pride. Jaz kot trener, pa vam bom vedno stal ob strani in pomagal do željenega cilja.
Tomaž Božič
Kako to, da si se po toliko letih odločil vrniti v atletiko kot trener?
Odločitev se je sestavila kar sama. Moja trenerska licenca je še iz obdobja moje športne kariere, vendar je nisem uspel izkoristiti ob vseh ostalih obveznostih. Ob vključitvi mojih otrok v AK Špela je beseda dala besedo in ponudil sem svojo pomoč kot trener za šprinte v klubu. Obnovili smo mojo trenersko licenco, sprejel sem prijazno povabilo na atletske priprave, pospremil atlete na nekaj tekmovanj in sedaj sem tu. Pri delu z mladimi sem se spomnil svojih atletskih korenin in zamisli o trenerstvu. Vpliv te odločitve name pa je večji, kot sem pričakoval. Menjam namreč službo in se iz gospodarstva selim v šolstvo.
Česa se najbolj veseliš pri delu z mladimi?
Rad imam to energijo. Občutek, da se vračam na pot športnih uspehov me polni z navdušenjem. Vsak uspeh atleta občutim kot svoj lasten uspeh. Ob manj uspešnih nastopih vedno lahko ponudim svojo izkušnjo na način, da atlet to lažje sprejme, saj se ob vsakem nastopu lahko nečesa naučimo. Tekma je najboljši trening. Sicer pa je velik uspeh že naše druženje, dobra volja ali veselje ob doseženem osebnem rekordu. Zanimivo je tudi to, da včasih manj dober nastop bolj utrdi športnika, kot pa še tako velik uspeh. Takrat je potrebno samo premagati občutek poraza, ki ni nič drugega. Samo občutek. Kadar nam to uspe, je to res prava zmaga. Gre za trening osebnosti. Tak pristop priporočam vsakomur. Velja vedno in na vseh področjih kjer je občutek poraza prisoten.
Kaj je po tvoje pomembno za uspeh?
Talent in znanje sta pomembna, še bolj pa zdravje. Močna volja in vztrajno delo pomagata. Vse pa mora biti v ravnovesju. Tako ravnovesje dvigne nivo rezultatov. Če v eno smer pretiravamo, se ravnovesje poruši in tudi glava ni več na pravem mestu. Večinoma ljudje nismo leni, samo preveč utrujeni, ali ravnodušni do stvari, ki jih ne delamo preveč radi. Morda je potrebna prilagoditev treninga ali sprememba discipline. Včasih tudi športa, ali športne sredine. Rezultati so pomembni, vendar ne za vsako ceno in preko vseh meja. Kot pri ocenah v šoli recimo. Najtežje je osvojiti pozitivno oceno, zato je tudi najpomembnejša. Tri je že dobra ocena, napredujemo do štirice, petica pa je s pridnostjo dosegljiva tudi manj nadarjenim. Podobno velja v športu. Najtežje se je uvrstiti na tekmovanje, napredovanje v naslednji krog ali osebni rekord je dober rezultat. Od tu naprej gre po istem ključu. To starši ali trenerji včasih pozabimo in otroke preveč ženemo v rekorde, odličnost ali smer, ki jim ne leži. To ni naravno. Pustimo mladega športnika, da sam pokaže svoje interese in talente. Pozorno opazujmo in usmerjajmo. To je naša naloga. V vsakem se najde nekaj dobrih lastnosti. Potrebno je iskati te lastnosti v različnih disciplinah in jih negovati do odličnosti. Nekatere mladostnike je potrebno bolj vzpodbujati, druge zopet varovati pred preveliko vnemo. Različni smo in unikatni. Športni zvezdniki so, tako kot odličnjaki, posejani redko. To pa ne pomeni, da to ne moreš postati ravno ti. Vztrajaj in ne prehitevaj življenja. Nagrada za trud vedno pride. To včasih opazimo šele kasneje, saj se nam prislužena tisti trenutek ne zdi dovolj velika, prave nagrade pa morda niti ne opazimo. Znan je občutek praznine celo pri svetovnih prvakih, ali poslovnih uspešnežih. Sama pot do uspeha je tisto, kar je v resnici pomembno. Na vsakega zmagovalca je na vsakem tekmovanju veliko poražencev, ki pa to sploh niso. V resnici smo vsi nastopajoči zaslužni za zmago posameznika. Brez nas ne bi mogel zmagati, saj bi bil na tekmovališču sam. S takim razmišljanjem nikoli ne boste zares poraženi na tekmovališču ali v življenju. Veselite se skupaj z zmagovalci, tudi če tisti dan to niste ravno vi. V naprej pa se veselite tudi tistega lepega dne, ko bodo za zmago vsi čestitali vam.
Kaj bi svetoval mladim športnikom?
Točno to, kar me je življenje naučilo in kar povem vsakemu prijatelju. Poslušaj svoje telo. Naj bo zdrav duh v zdravem telesu. Prava pot je vedno nekje na sredini. Vztrajaj na njej. Počitek je enako pomemben, kot napori na treningu ali tekmovanju. Znanje v življenju pride prav. Učite se. Naj se trudi vsak po svojih močeh, da mu bo kasneje v življenju lažje. Zmaga in poraz sta samo dve plati iste karte, življenje pa jo obrača po svoje glede naš trud in zasluge. Seveda pa tudi brez kančka sreče ne gre. Ta najraje spremlja hrabre.