Trenerji

Špela Dizdarevič

Specialist trener atletike
Kako dolgo ste že trenerka in kako dolgo ste že vključena v strokovno delo Atletskega kluba ŠPELA?

Obiskovala sem Športno Gimnazijo v Ljubljani in že v času šolanja sem vestno pomagala pri razvoju atletike v Grosupljem. Po končani srednji šoli sem skupaj s partnerjem leta 1993 ustanovila klub pod imenom ATLETSKI KLUB ŠPELA. Opravila sem vaditeljski tečaj in kmalu opravila na Fakulteti za šport izpit za specialistko trenerko za srednje proge. Z velikim veseljem pomagam pri atletskem razvoju mladih športnikov. Strokovno delo v klubu pa ne obsega in ni zgolj samo izvedba treningov, kot si večina to predstavlja. Zraven seveda spadajo še udeležba na tekmovanjih, organizacija pri izvedbi tekmovanj, organizacija priprav, priprave na posamezne dogodke, priprava poročil in planov treninga, izobraževanja, spremstva, in še bi se našlo. Delo, ki me poleg mojih rednih obveznosti veseli do te mere, da je dan, ki ima 24 ur zame velikokrat prekratek.

Kako se spominjate vaših začetkov kot trenerka in pri kateri starostni kategoriji ste začeli s svojim delom?

Svojih začetkov se kot trener z velikim veseljem rada spominjam. Po končani Športni Gimnaziji, kjer šolanje ni potekalo vse po mojih načrtih ( saj se nisem mogla vpisati na Fakulteto za šport zaradi angleščine sem se vpisala na Ekonomsko fakulteto in tam zaključila šolanje kot diplomirana Ekonomistka), sem se lotila oblikovanja skupine kot mlada trenerka, takrat sem še sama aktivno trenirala pri Olimpiji pod vodstvom Jureta Kastelica in obkrožena s številnimi atletinjami Brigito Bukovec, Aleksando Prokofijo, Alenko Bikar… V začetku mi je moj trener Jure Kastelic pomagal z nasveti in kaj kmalu sem požela prve rezultate v atletiki, takrat z Andrejo Rajh - pionirko, ki mi je dala zagona, saj je bila odlična tekačica na srednje proge. V nekaj tednih sem si ustvarila skupino atletov in z njimi se je pričela moja uspešna trenerska pot. Leta 2002 se je prvič na treningu pojavila mlada plašna deklica pod imenom Maruša Mišmaš in z njo se je od tistega leta dalje oblikovala skupina atletov, ki so od mene hoteli več znanja in s tem povezanim je bil tudi uspeh na moji trenerski poti. Od tistega leta ni minilo državno prvenstvo, mitingi v katerih člani atletskega kluba ŠPELA niso odšli domov brez medalje ali celo naslova DRŽAVNI EKIPNI PRVAKI.

Kaj vas najbolj veseli pri delu z športniki?

Sama sem bila atletinja in mi je lažje razumeti, da se način življenja športnika v veliki meri razlikuje od načina življenja ostalih mladostnikov. Veliko je odrekanj, treningi so z dolžino staža in starostjo vse napornejši in zagotovo se atlet bolje počuti, če ima ob sebi človeka – trenerja, ki ga razume, ki mu pomaga skozi vse ovire. Prav skupno premagovanje ovir in seveda napredek je tisto, kar meni osebno veliko pomeni. Najbolj sem vesela napredka predvsem pri tistih, ki nimajo talenta pa kljub svoji vztrajnosti na koncu treninga pokažejo zadovoljstvo. Atletika in trenerstvo je moje srce in največji užitek in dokler bom videla v atletiki moje veselje bom to tudi počela.

Kaj svetujete mladim športnikom?

Mladim športnikom bi rekla sledeče: Če ste se odločili stopiti na pot športa potem vedite, da ste se odločili iti po trnovi poti življenja, ki ni vedno ravna in ni vedno lepo tlakovana. Na tej poti so številne prepreke, nižje in višje, ki jih boste morali obiti ali preskočiti. So padci in vzponi, so lepi in manj lepi trenutki. Bodite do ostalih športnikov, ki jih prehitevate ali tistih, ki vas prehitevajo korektni. Vztrajajte!!!

Matija Mohar

Vaditelj atletike 2.-letnik magistrskega študija na Ekonomski Fakulteti
V letošnjem letu 2017/2018 se boš vključil v strokovno delo Atletskega kluba ŠPELA. Kakšna so tvoja pričakovanja?

Najbolj se pri delu z mladimi veselim, da bom atletom lahko predal svoje dosedanje izkušnje na področju atletike in vse znanje, ki ga bom še pridobil na svoji trenerski poti. Predvsem pa mladim želim vliti neko veselje do atletike, da bodo radi hodili na treninge in da jim to ne bo predstavljalo neke nove obveze v njihovem življenju, ampak sprostitev in veselje.

Česa se najbolj veseliš pri delu z mladimi?

Pri delu z mladimi je velika prednost, da sem tudi sam aktiven atlet, saj se lahko postavim v kožo atleta tekmovalca in sedaj tudi trenerja.

Kako misliš, da ti bo dejstvo, da si bil atlet pomagalo pri delu z mladimi?

Menim, da bom zaradi tega, ker sem tudi sam atlet veliko lažje nastopal v vlogi trenerja, saj bom lažje razumel mlade, ki bodo trenirali pod mojim vodstvom.

Kaj svetuješ mladim športnikom?

Mladim športnikom svetujem, da se predvsem skušajo sprostiti na treningih in se poskušajo odklopiti od vsakdanjih obveznosti. Vsakemu, ki pa si bo pri atletiki želel doseči nekaj več pa svetujem, da na prvem mestu poskuša uživati na treningih, ko bo pa najtežje, pa naj stisne zobe in naj ima v svoji glavi pred sabo cilj, ki ga želi doseči in naj čim manj odstopa od zastavljenega treninga, saj so dobri športniki konec koncev tudi garači in se ne skriva vse samo v talentih.

Urška Vidrih

Vaditeljica atletike
Kakšni so tvoji prvi vtisi ob začetku dela z mladimi in kakšna so pričakovanja za naprej?

Z mladimi sem pričela delati v letošnjem letu 2017/18 in moji prvi vtisi so zelo pozitivni. Slika, ki sem si jo predstavljala pred samim začetkom je v praksi skoraj enaka. Igrivost, nasmejani obrazi, ogromno besed in govorjenje,…vse to krasi naše otroke, ki jih iz dneva v dan vse bolj spoznavam. Otroci na vadbo prihajajo z namenom, da uživajo in se od mene kaj naučijo, ne vedo pa, da tudi oni mene učijo, zato se vsak dan znova veselim ure, ko je čas za vadbo.

Česa se najbolj veseliš pri delu z mladimi?

Delo z mladimi zahteva veliko mero odgovornosti in potrebno je spremljati vsaki njihov korak. Čeprav je to delo zelo zahtevno, me je vedno veselilo in navduševalo, zato je vsak trenutek, ki ga preživim z njimi prav poseben.

Kako misliš, da ti bo dejstvo, da si odlična atletinja pomagalo pri delu z mladimi?

Z vadbo atletike sem pričela ob koncu četrtega razreda osnovne šole, v devetem letu starosti. Še zdaj se zelo dobro spominjam svojih prvih korakov na atletskem stadionu za OŠ Brinje v Grosupljem. Trenirala sem v skupini z takrat našo najboljšo tekmovalko Marušo Mišmaš in si nabirala izkušnje, V osnovni šoli je celotna vadba potekala skozi igro in tako sem spoznala vse kar ponuja kraljica športov. Tekala sem na 60, 300, 600 metrov, skakala v daljino, metala vortex in še in še. Za dober razvoj je pomembno, da otroci v tem obdobju spoznajo vse in se kasneje ob prehodu v srednjo šolo odločijo za disciplino, ki jim najbolj ustreza in jih najbolj veseli. Mene je moja trenerka in gonilna sila v AK ŠPELA Špela usmerila na tek na 400m in 400m z ovirami, kar je bila odlična poteza. Saj sem osvojila naslov Balkanske prvakinje na 400m in 14. mesto v Evropi na 400m z ovirami. Na svoji koži sem izkusil kako poteka vadba od malih nog pa vse do treningov, ki so potrebni za vrhunski rezultat. Ker sem še vedno aktivna atletinja bom lažje razumela mlade ob spoznavanju KRALJICE ATLETIKE.

Kaj svetuješ mladim športnikom?

Vedno rada poudarim, da je šport potreben za zdrav razvoj. Otroci, rezultate in dosežke pustite na strani, saj bo prišel čas tudi za to. Bodite veseli, nasmejani, razigrani….čas za vrhunske rezultate bo prišel sam